Skoči na vsebino

ARHIVALIJA MESECA (FEBRUAR 2012)

 

 

Partizanski zakon

 

Julij 1941.

Osnutek v tipkopisu, 3 strani, 32 x 24 cm, restavriran s postopkom laminacije.

 

Signatura: SI AS 1851, Glavni štab narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije, p. e. 56.

 

 

Centralni komite Komunistične partije Slovenije je 22. junija 1941 na seji v Ljubljani ustanovil Glavno poveljstvo (na začetku vrhovno poveljstvo) slovenskih partizanskih čet, ki je predstavljalo vojaško vodstvo oborožene borbe slovenskega naroda proti okupatorju. Glavno poveljstvo so predstavljali komandant Franc Leskošek – Luka, politkomisar Boris Kidrič (nasledil ga je Miha Marinko), namestnik komandanta dr. Aleš Bebler – Primož in člani Stane Žagar, Oskar Kovačič, Miloš Zidanšek, Dušan Podgornik ter dr. Marijan Brecelj. Na sestanku 16. julija 1941 so sklenili preiti v dejansko oboroženo vstajo proti okupatorju.

 

Osnutek Partizanskega zakona je iz časa neposrednih priprav na vstajo; dokumenta glavno poveljstvo ni nikoli objavilo, ga je pa poslalo vodilnim aktivistom na teren. Partizanski zakon sta sestavila dr. Aleš Bebler – Primož in Franc Leskošek – Luka, ob sodelovanju Edvarda Kardelja. Urejal je status pripadnikov prostovoljnih enot, njihove dolžnosti in pravice, prisego, organizacijsko strukturo in sankcije.

 

V členih od 1 do 4 je naveden ustroj partizanskih oddelkov, kdo lahko vanje vstopi, določene so naloge oddelkov in partizanov, navedena je priporočena oprema (člen 3). Člen 5 predstavi dolžnosti in pravice partizanov (v dvanajstih točkah). Glavna partizanska dolžnost je disciplina; med drugim je navedeno, da mora partizan dostojno ravnati z ranjenim ali ujetim sovražnikom in »ne sme žaliti verskega čuta svojega tovariša-vernika«. Partizanska prisega je vključena v člen 6. Z njo partizan pred narodom in sobojevniki priseže, da se bo v celoti posvetil osvoboditvi slovenskega naroda, da ne bo zapustil partizanskih vrst in odložil orožja, dokler slovenski narod ne bo svoboden, in bo, če bo potrebno, za svobodo žrtvoval tudi svoje življenje. Nadalje nas zakon seznani z zastavo in partizanskim pozdravom. V členih od 9 do 14 je urejeno poveljevanje v enotah, izvolitev poveljnikov, razdelitev partizanske armade na nižje formacije (vode, čete, bataljone in brigade), navedene so temeljne naloge političnega komisarja enot kot tudi načini odlikovanj zaslužnih borcev. V členih od 15 do 17 so urejeni partizansko sodstvo (partizansko sodišče predstavljajo predsednik, štirje porotniki in partizanski tožilec), predpisane kazni (opomin, ukor, izvrševanje težavnih in neprijetnih del ter ustrelitev) in nadzor.

 

Partizanski zakon je dal Bebler februarja 1942 zakopati. Gre za drugi primerek osnutka, na katerem so s svinčnikom navedeni popravki, med drugim sta spremenjena prisega in pozdrav, prečrtan je člen 15, ki ureja sodstvo.

 

Ko je bil Partizanski zakon odkopan, je bil že močno poškodovan, prav tako kot veliko drugega partizanskega gradiva. Le-tega ob naraščajoči količini namreč niso več nosili s seboj, ampak so ga shranili na varnem mestu. Lokacije so poznali le posamezniki. Za te dokumente so poskrbeli v konservatorskem oddelku Muzeja narodne osvoboditve, ustanovljenem leta 1956. Veliko skritega gradiva niso nikoli več našli, ali pa ga je našel okupator, ki je pomembnejše dokumente prevedel. To gradivo se je ohranilo in je bilo vključeno v t. i. okupatorsko gradivo.

 

 

Literatura:

- Guštin, Damijan: Konceptualni razvoj partizanstva na Slovenskem v letu 1941. Prispevki za novejšo zgodovino XXXII, 1992, št. 1–2, str. 109–123. (http://www.sistory.si/?urn=SISTORY:ID:2223)

- Klanjšček, Zdravko (ur.): Zbornik dokumentov in podatkov o narodnoosvobodilni vojni jugoslovanskih narodov. Del VI, knjiga 1, Borbe v Sloveniji 1941. Ljubljana: Vojno-zgodovinski inštitut Jugoslovanske ljudske armade, Inštitut za zgodovino delavskega gibanja, 1965 (dokument št. 5, str. 34 do 44).

- Gombač, Metka: Arhiv Inštituta za zgodovino delavskega gibanja. Zgodovinopisje v zrcalu zgodovine: 50 let Inštituta za novejšo zgodovino (ur. Aleš Gabrič). Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2009, str. 163–184.

 

 

Polona Mlakar