Skoči na vsebino

ARHIVALIJA MESECA (OKTOBER 2017)

 

Tito: Tihomir, Ivan, Kamilo, Filip, Jozef ali Josip, to je vprašanje …

Dokumenti o iskanju Titove identitete

 

Februar–julij 1943

Original, papir, 4 strani

 

Signatura: SI AS 1783, Karabinjerska postaja Borovnica, šk. 1, p. e. 13, šk. 3, p. e. 33; SI AS 1842, Zbirka gradiva raznih enot italijanske vojske, šk. 1, p. e. 7

 

 

Zgodovina pozna zgodbe in osebnosti, ki vedno znova vznemirjajo, morda celo burijo domišljijo. Naj jih obujajo spomini, publicisti ali resna znanstvena dela, zlahka oživijo, ko se pojavijo – četudi neznatni – drobci v arhivskem gradivu. Revija Newsweek Srbija je nedavno oživila zgodbo o iskanju prave Titove identitete. Na podlagi, kot trdijo pri časopisu, doslej zaprtih gestapovskih dokumentov, je prikazala, kako mukotrpno in vztrajno so nemške oblasti ugotavljale, kdo je »fantomski« vodja jugoslovanskih partizanov. Identitete je menjal tako pogosto kot obleke, pišeta Ivo in Slavko Goldstein v Titovi politični biografiji. V obdobju neslutenega razvoja tehnologije in hitrega kroženja informacij zlahka pozabimo, da je bila konspiracija, ki so je bili komunisti do vstopa v vojno že precej vešči, trd oreh za obveščevalne službe. Nemške obveščevalne službe so menda za Titovo identiteto in podobo vohljale ne le po Jugoslaviji, temveč širom Evrope, od Pariza do Prage in Sovjetske zveze. Kamilo Horvatin, Tihomir Tomić, Filip Filipović, ruski vohun Nikolaj Lebedev, slovenski jud Niderle, Karlo Bros, Ivan Brozović, Jozef Broz Vaclaj ali Toša Tišmar? Nič ni vzdržalo resne kritike.

 

Eden najzgodnejših nemških dokumentov o Titu, objavljenih v Newsweeku, izvira iz septembra 1942, ko so o njem pričali nemški ujetniki, ki so jih v Livnu partizani zamenjali za ranjence. Kratek povzetek tega, kar navaja ta dokument, najdemo v italijanskih dokumentih Arhiva RS, kajti nemški obveščevalci svojih dognanj niso ljubosumno držali zase, temveč so jih za dosego svojih ciljev delili z osnimi zavezniki. Arhiv RS te dokumente hrani v obliki okrožnic, zapisanih na nežnem, prosojnem papirju. Najdemo jih v fondu SI AS 1783, Karabinjerska postaja Borovnica, v škatlah 1 (p. e. 13) in 3 (p. e. 33). Precej znan Titov risani portret pa najdemo v fondu SI AS 1842, Zbirka gradiva raznih enot italijanske vojske, šk. 1, p. e. 7. Ti dokumenti nam osvetljujejo, kako se je Ivan Brozović mukoma prelevil v Josipa Broza – Tita.

 

Italijanske enote so se očitno s pravo Titovo identiteto »pustile« postreči od močnejšega nemškega zaveznika. Omenjeni italijanski dokumenti pričajo, da so imela italijanska policijska in vojaška poveljstva v Sloveniji poslej nalogo, da poskušajo ugotoviti, ali se Tito, kot so ga tedaj »poznali«, nahaja v Sloveniji. Ko je decembra 1942 italijanska policija že veliko vedela o – po njihovem vodilnih komunistih – Josipu Rusu, Edvardu Kocbeku in celo Edvardu Kardelju (SI AS 1783, Karabinjerska postaja Borovnica, šk. 6, p. e. 73), pravih informacij o Titu še ni imela. Italijanska 2. armada je februarja 1943 svojim podrejenim enotam kot pravega Tita ponujala precej mlajšega Ivana Brozoviča. Ta naj bi se rodil leta 1902 ali morda 1903, bil naj bi nekdanji metalurg in komunist od leta 1923 dalje. Prav zato naj bi ga leta 1934 tedanje jugoslovanske oblasti aretirale. Po prestani kazni naj bi nato odšel v Sovjetsko zvezo, kjer naj bi se ukvarjal z raznimi političnimi problemi, povezanimi z gospodarskim stanjem v domovini. O tem naj bi tudi pisal in članke celo objavljal. Zatem naj bi odšel v Francijo in leta 1937 v Španiji za časa državljanske vojne vodil »policijsko brigado«. Po povratku v Sovjetsko zvezo naj bi obiskoval vojaško šolo in se leta 1941 vrnil v Jugoslavijo – v strogi tajnosti – kar z britansko podmornico. Pripisovali so mu, da je odličen govorec, ki v hrvaškem, nemškem, španskem, ruskem ali francoskem jeziku zlahka navduši množice.

 

Nato pa so konec julija 1943 tudi italijanski karabinjerji – celo tisti na Vrhniki – prejeli obvestilo nadrejene enote, za katerim so zopet stala nemška dognanja o pravem Titu. Okrožnica jim je končno predstavila Josipa Broza – Tita. Po njihovih podatkih naj bi se rodil 6. marca 1892 v kraju Kumanovec (ne Kumrovec) na Hrvaškem, medtem ko naj bi bil po izobrazbi metalurg in voznik (ne ključavničar). Izvedeli so tudi, da je vrhovni nemški poveljnik v Srbiji za njim razpisal nagrado v višini 100.000 tedanjih nemških mark.

 

Zastavlja se vprašanje, koliko bi italijanskim silam ti podatki odtlej lahko koristili? Nazadnje so italijanske enote Titu stale nasproti na Neretvi, kjer je bil Titov legendarni ukaz »Prozor noćas mora pasti« (»Prozor mora nocoj pasti«) namenjen prav njim. Kmalu zatem so trčili na Sutjeski, nato se je Tito poleti 1943 iz Črne gore umaknil v zahodno Bosno, torej stran od italijanskih položajev. Ko so se italijanske oblasti končno dokopale do pravega Broza, so se zahodni zavezniki že dodobra zasidrali na Siciliji, italijanska vojaška morala je nezadržno padala, Mussolini in italijansko vrhovno poveljstvo pa sta svojim enotam na Balkanu vse pogosteje ukazovala umike na jadransko obalo in pozivala k obrambi domovine pred zahodnimi zavezniki. 8. september 1943 vendar ni bil več daleč.

 

Danes vemo, da se s koncem vojne razprave o Titovi identiteti niso končale, dobile so le nove razsežnosti.

 

 

Literatura:

- Burgwyn, H. James: Imperij na Jadranu. Mussolinijevo osvajanje Jugoslavije 1941–1943. Ljubljana: Ciceron, 2009.

- Dedijer, Vladimir: Josip Broz Tito: prispevki za življenjepis. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1953.

- Goldstein, Ivo, Goldstein, Slavko: Tito. Zagreb: Profil, 2015.

- Lukovac, Novak: Devet života neuhvatljivog maršala. Newsweek Srbija, št. 79, junij 2017, str. 18–26.

- Pirjevec, Jože: Tito in tovariši. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2011.

 

 

Tadeja Tominšek Čehulić