Skoči na vsebino

ARHIVALIJA MESECA (JUNIJ 2018)

 

Spor z Informbirojem – ko belo čez noč postane črno

Pismi Milene Mohorič predsedniku Mihi Marinku in II. kongresu Komunistične partije Slovenije

 

Ljubljana, 3. 7. 1948 in 9. 11. 1948

Rokopis, 2 strani; tipkopis, 2 strani

 

Signatura: SI AS 1589/III, Centralni komite Zveze komunistov Slovenije, šk. 5, p. e. 292 (pismo, 9. 11. 1948); SI AS 1589/IV, CK ZKS, šk. 4532 (pismo, 3. 7. 1948)

 

 

28. junija 1948 je Informacijski biro oz. Informbiro komunističnih partij (KP), pod taktirko KP Sovjetske zveze, na svojem sestanku v Bukarešti sprejel »Resolucijo o stanju v Komunistični partiji Jugoslavije«, ki je obtoževala KP Jugoslavije revizionizma in udinjanja zahodnemu imperializmu. Ta resolucija je pomenila poziv in spodbudo za splošno kampanjo proti Jugoslaviji. Spor z Informbirojem velja za veliko prelomnico v politični zgodovini povojne Jugoslavije. Po njem je socializem v Jugoslaviji postopoma začel pridobivati drugačno podobo od tiste v Sovjetski zvezi, vendar odločitve jugoslovanskega vodstva neposredno po sporu niso bile premočrtne. Po eni strani so s številnimi ukrepi dokazovali poslušnost Stalinu (npr. s kolektivizacijo kmetijstva in homogenizacijo Ljudske fronte), po drugi so zavračali obtožbe in neusmiljeno preganjali simpatizerje Sovjetske zveze, t. i. informbirojevce, ki so postali notranji sovražniki. V mnoge se je resnično naselil dvom o upravičenosti jugoslovanskega upora, zato je oblast začela ostro obračunavati z resničnimi ali domnevnimi privrženci Informbiroja. Čistke so najprej zajele vojsko, policijo in partijsko članstvo, zatem so se razširile na širšo družbo. Val množičnih aretacij se je v Sloveniji začel v začetku 1949, neposredno po seji politbiroja KPS 13. 1. 1949, ko je postalo jasno, da je spor z nekdanjo zaščitnico dokončen. Aretacije so v Sloveniji najprej zajele izobražence in študente. Zaradi informbirojevstva je bilo iz partije izključenih precej delavcev in državnih uradnikov. Večina jih je bila obsojenih na zaporne kazni, družbeno koristno ali poboljševalno delo. Po podatkih Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije iz leta 1958 je bilo zaradi Informbiroja v Sloveniji obravnavanih 2275 oseb, prostost pa je oblast odvzela 731 državljanom.

 

Pred nami sta pismi Milene Mohorič predsedniku vlade LRS Mihi Marinku in II. kongresu KPS. Zgodba germanistke, pesnice in pisateljice Milene Mohorič, por. Premru (1905–1972), je dokaz o tem, kako usodno lahko veliki politični sistemi zaznamujejo posameznikovo življenje.

 

Mohoričeva je bila rojena v Ormožu v meščanski družini. Njen oče dr. Fran Mohorič je bil sodnik v Ormožu in Ljubljani ter privatni docent na pravni fakulteti v Zagrebu. Kot pisateljica je bila mojstrica kratke proze, ki se je v svojih delih ukvarjala predvsem z ženskim vprašanjem. Poročila se je s kemikom in pesnikom ter komunistom Vladimirjem Premrujem (1902–1949), ki se je poklicno ukvarjal z zdravljenjem rakavih obolenj. V zakonu se jima je rodil sin Lev Premru (1931–2005), kemik in farmacevt, v osemdesetih letih prejšnjega stoletja direktor Leka. Informbirojski spor je usodno vplival na vso ožjo družino Premru.

 

Leta 1934 je Mohoričeva – čeprav je članica KPS postala šele 1942 – odpotovala v Moskvo, kjer  je videla »rezultate zgodovinskega preloma na licu mesta«. To zanjo ni bila avantura, ampak, kot je zapisala v svojem partijskem življenjepisu, »življenjsko vprašanje«. Leta 1941 je postala članica Društva prijateljev Sovjetske zveze. Naslednje leto so jo zaradi njene dejavnosti v Osvobodilni fronti aretirale italijanske oblasti; naslednje mesece je preživela v taboriščih na Rabu in nato v Viscu pri Palmanovi. Leta 1944 je odšla v partizane, kjer je bila med drugim tudi vršilka dolžnosti načelnika za prosveto pri SNOS.

 

Po vojni je bila predavateljica na Višji pedagoški šoli v Ljubljani. Kmalu se je revolucija, za katero je živela in tudi marsikaj žrtvovala, pred njenimi očmi spremenili v pošast, ki je požrla svoje otroke. Najprej je bil v povezavi s prvim dachauskim procesom aretiran in zaslišan njen mož Vladimir, ker je bil med vojno v taborišču Dachau, poleg tega pa je bil kemik, zaposlen kot načelnik oddelka na Ministrstvu za industrijo in rudarstvo v Ljubljani. Bil je osumljen, da je v taborišču sodeloval s tajno nacistično policijo, vendar zaradi pomanjkanja dokazov v dachauskih procesih ni bil obsojen. Toda partijska oblast nanj ni pozabila. Kmalu je bil zaprt v zvezi z drugo patološko zgodbo – kot informbirojevec. Poslan je bil na Goli otok, kjer je oktobra 1949 umrl. Lov na informbirojevce je zajel tudi sina Leva, takrat še dijaka klasične gimnazije v Ljubljani. Obsojen je bil na 8 let strogega zapora v Bileći in na Golem otoku ter nato po štirih letih pomiloščen.

 

Pisateljica je spor s Sovjetsko zvezo sprejemala najprej z nejevero, nato z zgroženostjo revolucionarke, ki se ji je podrl svet. V svojem pismu predsedniku vlade Mihi Marinku je 3. 7. 1948 zapisala: »Tako se mi zdi, kot da se je ves svet zarotil poteptati, kar smo cenili, ljubili in v kar smo verovali. Ničesar ne razumem več in okrog mene se razprostira neprodorna megla.« In dalje piše: »Kako smo mogli zaiti v navzkrižje z VKP(b)? To pomeni toliko kot Stalin in Molotov? Ti ljudje držijo niti svetovne politike v svojih rokah, njihov pogled v vsa vprašanja je globok – prodoren.« In s kančkom političnega pragmatizma je dodala tudi: »Svet živi in diha samo v velikih, širokih zamahih. Mi pomenimo samo toliko, kolikor pomenimo v demokratični fronti sveta. Teoretično je sicer možno, da se moti ona in da imamo mi prav. A verjetnost za to je majhna.« Kasneje, 9. 11. 1948, je v pismu II. kongresu KPS, kot najvišjemu forumu partije, ki je potekal od 11. do 15. novembra v Ljubljani, uporabila svojo pravico do kritike, zlasti pri problemu jugoslovanske zunanje politike v odnosu do Sovjetske zveze in socialističnih držav. Zahtevala je: »Revidirati je treba našo zunanjo politiko z ozirom na njeno vsebino in njeno formo. V obliki, v kakršni se je pojavljala doslej je kompromitirala nas in naše zaščitnike ter jih končno prisilila, da so nedvoumno izrazili svoje mišljenje o njej.«

 

Mileno Mohorič so začeli zasliševati. Ob njeni telesni bolezni se je začelo slabšati tudi psihično zdravje. Prestavljali so jo z lokacije na lokacijo – z doma v zapor, od tam v psihiatrično bolnišnico, nato spet v zapor ali v počitniški dom društva književnikov na Bledu. Ostala je brez doma in zaradi svojega političnega prepričanja tudi povsem osamljena. 15. 3. 1949 je Mestni komite KPS sprejel predlog Univerzitetnega komiteja, da se Mileno Mohorič izključi iz partije, kot privrženko resolucije Informbiroja, tudi zato, ker je v enem svojih pisem izrazila možnost, da gre v Moskvo, kjer bi s Stalinom razčistila zadevo z Jugoslavijo. 25. 10. 1958 je Okrajni komite ZKS Ljubljana sprejel sklep, da se jo zaradi njene duševne bolezni izbriše s spiska informbirojevcev, ker »po mnenju zdravnikov je bolezen neozdravljiva in ne bo prišla iz bolnice«. In tako se je tudi zgodilo.

 

 

Viri in literatura:

- Gabrič, Aleš: Informbirojevstvo na Slovenskem. Prispevki za novejšo zgodovino XXXIII, 1993, št. 1–2, str. 163–175.

- Mohorič, Milena: Zgodbe iz tridesetih let. Ljubljana: Študentska založba, 2010. 

- Režek, Mateja: Med resničnostjo in iluzijo. Slovenska in jugoslovanska politika v desetletju po sporu z Informbirojem 1948–1958. Ljubljana: Modrijan, 2005.

- SI AS 1589/IV, CK ZKS, šk. 4532, Članski dokumenti Milene Mohorič.

 

 

Mojca Tušar