Skoči na vsebino

ARHIVALIJA MESECA (MAREC 2019)

 

»… sedem jajc za dva kg riža in četrt kg kave …«

Tihotapstvo in kontrabant ob meji z Italijo

 

Notranjska, februar in september 1919

Original, papir, 7 strani

 

Signatura: SI AS 134, Okrajno glavarstvo Logatec, šk. 402, p. e. 1372; šk. 403, p. e. 6050, 6278

 

 

Takoj po koncu 1. svetovne vojne je Italija zasedla precejšen del logaškega okraja z Logatcem vred. Za čas do rapalske pogodbe (novembra 1920) je bila z razglasoma Narodne vlade za Slovenijo novembra in decembra 1918 ustanovljena ekspozitura s sedežem v Cerknici, in sicer za upravljanje neokupiranih občin logaškega okraja: Begunje, Cerknica, Sv. Vid, Bloke, Lož in Stari trg. Občino Žiri so priključili okrajnemu glavarstvu Kranj, nezasedeni del občine Rovte (Praprotno Brdo, Podpesek in Sovra) so marca 1920 priključili okrajnemu glavarstvu Ljubljana-okolica. Po sklenitvi rapalske pogodbe so postopoma obnovili stanje pred okupacijo in tako je marca 1921 spet začelo delovati okrajno glavarstvo Logatec.

 

Nova državna meja, ki je zamenjala prejšnjo demarkacijsko črto iz novembra 1918, je v glavnem sledila črti tajnega Londonskega sporazuma, ki ga je Italija sklenila z antantnimi državami leta 1915. Meja med Italijo in Jugoslavijo je potekala po črti Peč, Jalovec, Triglav, Možic, Črni vrh nad Cerknim, Blegoš, Bevkov Vrh, Hotedršica in Planina, Javorniki nad Cerknico, Bička gora, Snežnik, in sicer tako, da sta vrhova Triglava in Blegoša pripadla Jugoslaviji ter enako tudi večja dela Hotedršice in Planine.

 

Meja je globoko zarezala v prostor, ljudi in čas. Sekala je posamezne, nekoč enotne predele, občine in zaselke. Marsikdo ob meji je imel na drugi stani gozd, travnike ali njivo. Dvolastniki so imeli posebne prepustnice, prav tako tisti, ki so hodili kmetom pomagat. A prehod ni bil vedno enostaven, dovoljen je bil le na določenih točkah in ob določenem času.

Ob množičnih dnevnih prehodih se je razvilo živahno tihotapstvo in kontrabant. Uradno med tema dvema pojmoma sicer ni razlike (tihotapstvo, it. contrabbando), v ljudskem spominu pa so jima pripisovali različen pomen.

Med ljudmi je bil kontrabant sprejemljiv, medtem ko je imelo tihotapstvo negativen prizvok. Tihotapci naj bi stremeli le za večjim zaslužkom, kontrabantarji pa naj bi to počeli zaradi ekonomske in socialne stiske, da so lahko plačevali državne davke in v kriznih časih preživeli svoje družine. Med obema vojnama naj bi se za kontrabant štelo vse, s čimer si prevaral finančno stražo, torej davkarijo znotraj države, tihotapstvo naj bi bila bolj meddržavna ilegalna trgovina. Tihotapci so bili npr. oboroženi in so se tudi spopadali s finančno stražo, kontrabantarji ne, pač pa so slednji svoje posle opravljali zvito, da so jih le redko odkrili. V Hotedršici so delili kontrabantarje na velike, ki so se ukvarjali s preprodajo konj, in manjše, ki so tihotapili saharin, kavo, tobak, riž, moko in tekstil.

 

Dokumenti okrajnega glavarstva Logatec nam odslikavajo živahno dogajanje tistega časa in prostora. Orožniki v Ložu so se npr. pritoževali, ker niso dobili več sladkorja kot ostali prebivalci, čeprav je življenje orožnikov mnogo bolj naporno, ker morajo »ves čas poizvedovati in skoraj cele noči prežati na tihotapce živine, konj in tatove«. Ob tem bi se jim prileglo vsaj malo sladkega čaja, ker »drugega itak ni za dobiti«. Kako so si poskusili izboljšati svoj položaj, lahko vidimo tudi iz ovadb, da oni sami trgujejo z Italijani ali pa zadržijo zaplenjeno blago zase. Pa tudi italijanski vojaki so prihajali in poskušali menjati moko in riž za jajca in tobak.

 

Zaslužki s tihotapstvom so bili veliki, zato so ljudje tudi vedno znova tvegali, ne samo precejšnjo izgubo ob morebitnem ponesrečenem podvigu, ampak marsikdaj tudi življenje. Ko so prijeli nekaj moških, ki so gnali tri krave, so jim živino zaplenili in prodali na dražbi za 2932 kron, plačati pa so morali tudi 900 kron kazni. Pol od prodanega zneska je šlo odseku za prehrano, pol je za nagrado in spodbudo dobila orožniška postaja. Nagrado so si včasih delili tudi s prijaviteljem, ki je bil nemalokrat kar bližnji sosed. Prodajalci so se navadno izgovarjali, da niso vedeli, da se ne sme prodajati izven okraja, ali da prodajajo živino, ker jim je zmanjkalo krme. Takšni izgovori običajno niso pomagali, včasih pa so jim zaradi velike revščine zmanjšali kazen.

Kaznovali so najmanjše prestopke. Ko so ujeli žensko, ki je hotela nesti čez demarkacijsko črto dve kokoši, da bi zanju dobila riž, so ji kokoši zaplenili in prodali na licitaciji. Obsojena je bila na plačilo 10 kron oz. en dan zapora. Več sreče je imela ženska, ki ji je uspela dobra kupčija in je nekaj jajc zamenjala za riž in kavo. Ker je obljubila, da tega ne bo več počela, jo je odnesla z opozorilom. Prav tako ženski, ki so ju dobili s 15 jajci in zajcem in še nista utegnili izpeljati posla.

 

Demarkacijska črta od Klanske Police do Dreviš je bila dolga 62 km, naprej do Zaplane 10 km, od Zaplane do Male Oselice pri Cerknem pa 40–45 km. Tihotapske poti so šle od železniških postaj Pivka, Prestranek, Postojna, Rakek, Planina in Logatec čez Snežnik v Loško dolino ter po gorskih stezah Javornika in deloma čez Menišijo in Požganino v Cerknico ali čez meniševske vasi do Dobca, od tam pa proti Padežu in Pokojišču.

 

Oblasti so poročale o »celih kolonah kontrabantarjev in verižnikov, ki da prihajajo iz Cerknice proti Pokojišču in Borovnici ter iz Dan in Starega trga v Male in Velike Lašče«. Vozniki teh prekupčevalcev in vodniki po gorskih stezah naj bi za eno vožnjo računali od 380–450 kron.

Prekupčevalci so bili vedno bolje organizirani. Anonimni viri so namigovali, da imajo v Dolenjem Jezeru in Dolenji vasi celo denarni fond, iz katerega pokrivajo izgube ob morebitni zaplembi blaga. Konje, zlasti pa vole, so nakupovali po sejmih in jih v večjih skupinah gnali proti meji. Ker so imeli urejene živinske potne liste, jim orožniki niso mogli nič. Tudi pri hišnih preiskavah niso uspeli dobiti nič uporabnega, ker so imeli tudi verižniki svoje obveščevalce in so pravočasno umaknili »vročo robo«.

Ker pa je tihotapstvo povzročalo škodo državama na obeh straneh meje, sta si obe prizadevali le-to čim bolj omejiti z utrjevanjem mejnega pasu in poostrenim nadzorom. Vsak dan so preko javnih dražb prodajali zaplenjeno blago, cerkniški zapor je bil prenatrpan, vendar tihotapcev ni nič ustavilo, postali so le bolj previdni in zviti.

 

 

Viri in literatura:

- Pivk, Olga: Okrajno glavarstvo Logatec: arhivski inventar, I. del. Ljubljana: Arhiv RS (tipkopis), 1997, str. 9–10.

- SI AS 134, Okrajno glavarstvo Logatec, šk. 402–404, 417.

- Trobič, Milan: Po Krpanovih sledeh. Logatec: Amata, 2005, str. 16–17, 177–178.

 

Olga Pivk