Skoči na vsebino

ARHIVALIJA MESECA (NOVEMBER 2018)

 

General Rudolf Maister in izgubljene priložnosti Slovencev po veliki vojni

 

27., 28. in 29. 11. 1918

Prevod iz nemškega jezika, papir, 3 strani; priloženo delovno gradivo za 26. sejo narodne vlade, papir, slovenski in nemški jezik, 4 strani

 

Signatura: SI AS 1193, Ude Lojze, šk. 20; SI AS 60, Pokrajinska uprava za Slovenijo, Predsedstvo, šk. 9, gradivo za 26. sejo

 

 

Slovenci so z razglasitvijo Države Slovencev, Hrvatov in Srbov29. oktobra 1918 dočakali več desetletij želeno osamosvojitev izpod habsburške oblasti. Svoje prihodnosti niso iskali v okvirjih preoblikovane habsburške monarhije, ampak so odprli novo poglavje svoje narodne zgodovine, ki je imelo visoko ceno. Nova jugoslovanska država se je namreč srečala s številnimi težavami, posebno glede njenega državnega teritorija, ki je zaradi svojega geostrateškega položaja zbujal apetite tako Italije na zahodni kot Avstrije na severni meji. Slednjo sta predstavljali izrazito narodnostno mešani deželi Štajerska in Koroška. Že pred razglasitvijo jugoslovanske države sta ponemčevanje in neupoštevanje slovenskih narodnih zahtev povzročala radikalizacijo v odnosih med Nemci in Slovenci. Dejstvo, da sta oblast nad Spodnjo Štajersko in deli južne Koroške razglasila dva naroda, pa ni pripomoglo k pomiritvi razdraženih strasti. V svojih ozemeljskih zahtevah sta se namreč oba sklicevala na pravico do samoodločbe narodov, ki jo je ameriški predsednik Woodrow Wilson januarja 1918 obljubil narodom habsburške monarhije. Prav ta pravica naj bi postala osnova za ureditev povojnih meja na pariški mirovni konferenci.

 

Arhivalija meseca nas popelje v napeto prevratno obdobje izpred stotih let. Predstavlja pogodbo, ki sta jo 27. novembra 1918 v Mariboru podpisala poveljnik Štajerskega obmejnega poveljstva SHS v Mariboru, general Rudolf Maister, in pooblaščenec nemško-avstrijskega Odbora za javno blaginjo [nem. Wohlfahrtsausschuss] in polkovnik graške vojne komande, polkovnik Rudolf Passy. Pogodba naj bi predstavljala izhodišče demarkacijske črte med sprtima stranema na Štajerskem in Koroškem ter zagotovila prepotreben mir. Kot vidimo iz priloženih brzojavk dunajskega Državnega urada za zunanje zadeve [nem. Staatsamt für Äusseres] in ljubljanske narodne vlade, pa uradna politika dejanj svojih vojaških poveljnikov ni odobravala.

 

Čeprav se je pariška mirovna konferenca novembra 1918 šele bledo risala nekje v bližnji prihodnosti, Nemci in Slovenci niso stali križem rok, ampak so hoteli zavarovati svoje interese. 20. oktobra 1918 je v graškem hotelu Erzherzog Johann zaživel Odbor za javno blaginjo, sestavljen iz predstavnikov politike, gospodarstva, kmetijstva in delavstva. Ustanovljen je bil kot odgovor slovenskemu štajerskemu narodnemu svetu in naj bi do vzpostavitve nemško-avstrijske oblasti skrbel za varnost in celovitost kronovine Štajerske, zagotavljal javni red in mir, predvsem pa varoval meje v narodnostno mešanih območjih.

 

Položaj na Spodnjem Štajerskem se je s koncem velike vojne dodatno zapletel. Rudolf Maister je 1. novembra izkoristil priložnost in odrekel poslušnost poveljniku avstrijskih čet, polkovniku Antonu Holiku. Maribor je razglasil za jugoslovansko posest. Nemško-avstrijska oblast ni izkoristila trenutka za odločnejši vojaški poseg proti še neformiranim slovenskim vojaškim enotam, zaradi česar je bila deležna očitkov spodnještajerskih Nemcev, da naj bi jih pustila na cedilu.

Podobni očitki o nedejavnosti ali zamujenih priložnostih pa so leteli tudi na slovenske oblasti, ki so jih iz raznih krajev Štajerske in Koroške spraševali, ali jih je uradna Ljubljana zapustila.

 

General Maister je medtem izvajal mobilizacije in poskušal zasesti ozemlja ob narodnostni meji. Nemško-avstrijska politika je na njegova dejanja odgovarjala s protestnimi notami. Ljubljanska narodna vlada Maistru ni stopila v bran, ampak je predsednika štajerskega narodnega sveta opozarjala, naj slovenskega generala spametuje in ga ustavi. Tako je po Maistrovi razorožitvi mariborske nemške Zelene garde, 23. novembra 1918, izpustila zgodovinsko priložnost, da bi zasedla narodnostno mejo na Spodnjem Štajerskem in na Koroškem prodrla vse do Celovca. S svojo mariborsko zmago je Maister namreč zlomil moralo nemško-avstrijskih čet, ki so pričele množično zapuščati Spodnjo Štajersko in se umikati severno od Lipnice.

 

27. novembra 1918 je Maister v Mariboru pooblaščenca nemško-avstrijskega Odbora za javno blaginjo, polkovnika Passyja, prepričal v podpis pogodbe, ki je bila za Slovence zelo ugodna. Na Štajerskem in Koroškem bi namreč jugoslovanskim enotam omogočila zasedbo narodnostno mešanega območja na demarkacijski črti: Radgona – Pridova – Gornja Purkla – Št. Vid na Vogavi – Ernož – Zagaj – Ivnik – Št. Pavel ob Labodnici – Grebinj – Veženberk – Slovenji Šmihelj – Krnski grad – Trg – Beljak – Šmohor – južno na deželno mejo. Podpisnika sta zapisala, da pogodba, ki naj bi stopila v veljavo 30. novembra 1918 ob 12. uri, naj ne bi imela namena urejati bodoče meje nacionalnih držav, ampak le zagotoviti oskrbo in varnost civilnega prebivalstva.

 

S pričujočo pogodbo je polkovnik Passy priznal Maistrovo premoč in mu prepustil ozemlja na področju narodne meje. Iz brzojavk, ki sta si jih izmenjala dunajska in ljubljanska oblast, je razvidno, da uradna politika nad sklenjenim dogovorom ni bila navdušena. Dunajski Državni urad za zunanje zadeve je dan po sprejetju pogodbe, 28. novembra, ostro protestiral pri ljubljanski narodni vladi, saj podpisnika nista imela pooblastil za sklenitev kakršnih koli dogovorov. Ljubljanska narodna vlada pod vodstvom Lovra Pogačnika je 29. novembra Dunaju odgovorila, da predmetne pogodbe ne bo ratificirala, da pa predlaga, da se dosežen dogovor vzame za osnovo načrtovanih pogajanj. Pogačnik je bil nad vnovično Maistrovo samovoljo očitno nejevoljen. V zapisniku 26. seje ljubljanske narodne vlade z dne 30. novembra lahko namreč beremo njegov oster odziv, v katerem je zahteval, da se generala Maistra pouči, da je njegov delokrog bil strogo vojaški, da nima nikakršnih pooblastil, da bi samovoljno sklepal kakršne koli politične pogodbe z Nemško Avstrijo. Ljubljanska narodna vlada se je ograjevala od Maistrovih dejanj. V njihovih očeh se je namreč vse bolj risal kot samodržec, ki ni upošteval njene oblasti in je ravnal na lastno pest. Tako ga je Pogačnik v zapisniku navedene seje okrcal in opozoril, da mora za vsako svoje dejanje odgovarjati narodni vladi in ne narodnemu svetu. Prav tako je postalo jasno, da narodna vlada v Ljubljani ne bo podprla Maistrovih načrtov, da bi pomagal četam Frana Malgaja in posredoval na Koroškem, saj naj to ne bi bilo v njegovem vplivnem območju in za to ni bil pristojen. Slovenska notranja nesoglasja pa so bila voda na mlin nemško-avstrijski čet, ki so na Koroškem hitro napredovale.

 

Povezava na celoten dokument fonda SI AS 1193, Ude Lojze, šk. 20(pdf)

Povezava na celoten dokument fonda SI AS 60, Pokrajinska uprava za Slovenijo, Predsedstvo, šk. 9 (pdf)

 

 

Literatura:

- Hartman, Bruno: Rudolf Maister. Maribor: Ruslica, 2006.

- Jenuš, Gregor: Ko je Maribor postal Slovenski. Iz zgodovine nemško-slovenskih odnosov od konca 19. stoletja in v prevratni dobi. Maribor: Zgodovinsko društvo dr. Franca Kovačiča, 2012.

- Kladnik, Tomaž: General Rudolf Maister. V: Studia historica Slovenica 11 (2011), št. 2–3, str. 463–482.

- Ribnikar, Peter: Sejni zapisniki Narodne vlade Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani in Deželnih vlad za Slovenijo 1918–1921, I. del. Ljubljana: Arhiv RS, 1999.

 

 

Gregor Jenuš