ARHIVALIJA MESECA (FEBRUAR 2011)

 


Prešernova Zdravljica

 

Pokrajinski odbor Osvobodilne fronte za Gorenjsko, tiskarna Trilof, december 1944.

Tisk, oštevilčeni izvod (št. 12), 19 strani, 8 celostranskih linorezov, obšito in zvezano s tribarvno nitko.

 

Signatura: SI AS 1887, Zbirka narodnoosvobodilnega tiska, I/862.

 


Na prvi strani lahko preberemo: »Izdano ob stoletnici Zdravljice, v dneh, ko slovenski narod v sveti, domovinski vojni s krvjo najboljših sinov izpolnjuje oporoko svojega velikega pesnika in vidca.«

 

Pobudo za izdajo Prešernove Zdravljice je dal Oblastni komite Komunistične partije Slovenije za Gorenjsko, saj je leta 1944 minevalo sto let od časa, ko je bila pesem napisana. Izdal jo je Pokrajinski odbor Osvobodilne fronte za Gorenjsko, natisnila pa partizanska tiskarna Trilof. Ime tiskarne je kratica, izpeljana iz besed »Tri leta Osvobodilne fronte«. Ime je torej povezano s tem, da je bila ustanovljena 25. junija 1944, dobra tri leta po ustanovitvi OF. Tiskarno je organiziral in poimenoval Edo Bregar – Don, ki je zanjo skonstruiral tiskarski stroj, primeren za tiskanje časopisov. Tiskarna je najprej delovala v Ločniški dolini pri Medvodah, septembra 1944 pa so jo preselili v Davčo. Najlepši in tehnično najzahtevnejši izdelek tiskarne je prav Prešernova Zdravljica, za katero lahko trdimo, da je najlepše delo partizanskih tehnik in tiskarn na Slovenskem sploh.

 

Tiskanje v vojnem času ni bilo preprosto. Primanjkovalo je materiala in varnih prostorov. Snovalcem brošurice se je nasmehnila sreča, da so ob neki partizanski akciji v vili na Pokljuki, ki jo je v času med obema svetovnima vojnama zgradil jugoslovanski kraljevi dvor, našli nekaj linoleja. Janez Vidic je za vsako kitico Zdravljice izdelal linorez, ki je ponazarjal njeno vsebino. Sprva je izrezoval z navadnim žepnim nožem, kasneje pa so mu v Železnikih izdelali primernejše nožičke s ploskim rezilom. Vinjete je izrezljal Marjan Šorli – Viher, ki si je tudi zamislil, da je besedilo posamezne kitice postavil v obliki čaše. Tiskarji so se posebej potrudili: rdeči tisk vinjet so zlatili z bronso, ki so jo z vato nalahno nanašali na svežo rdečo barvo. Tiskarski stroj so morali poganjati ročno; izmenjavali so se vsake štiri ure. Delo pa ni gladko potekalo, saj so morali izrezane linoreze in besedilo Zdravljice zaradi varnosti večkrat skrivati.

 

Zdravljica je bila kljub težavam natisnjena decembra 1944, in sicer v 1512 izvodih (od tega 1500 oštevilčenih). Knjižica ima devetnajst strani z osmimi celostranskimi linorezi, ki so natisnjeni v črni barvi. Vsak linorez ima nekakšno »predstran« iz velurnega papirja, na katerem so posamezne kitice natisnjene z rdečo barvo, vinjete pa zaradi trdnosti z zlato barvo, ki je imela podlago v rdeči barvi. Več sto primerkov je bilo zvezanih v bele risalne liste, robovi so bili prepleteni s trobojnico, narejeno iz domače volne. Nekaj izvodov so zvezali v rdečkaste mape, nekaj pa v navaden sivorjav ovojni papir. Za vso naklado so porabili 160 kg papirja in 678 delovnih ur. Izdaja je bila kot posebno priznanje namenjena vsem tistim, ki so se na kakršen koli način odlikovali v boju s sovražnikom.

 

1. februarja 1945 je Predsedstvo Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta izdalo Odlok o proglasitvi dneva Prešernove smrti za kulturni praznik slovenskega naroda z besedami: »Osmi februar, dan smrti dr. Franceta Prešerna, osrednjega slovenskega književnega genija, se proglaša za kulturni praznik slovenskega naroda. Ta dan naj se poslej s proslavami in svečanostmi praznuje po vseh slovenskih prosvetnih in kulturnih ustanovah ter zavodih. Ves slovenski narod naj se proslavam svojih kulturnih in prosvetnih ustanov pridruži i pri njih sodeluje.« Odlok je bil februarja 1945 objavljen v Slovenskem poročevalcu.

 

Literatura:
Cesar, Emil: Ob dvajseti obletnici natisa gorenjske izdaje Pešernove Zdravljice. Loški razgledi, 1964, str. 17–25.
Krall, Jože: Partizanske tiskarne na Slovenskem III, Gorenjske in štajerske tiskarne, Ljubljana 1976.


Aida Škoro Babić

 

 

 

Druge Arhivalije meseca