Skoči na vsebino

PRIORITETE REŠEVANJA

Reševanje poplavljenega arhivskega in knjižničnega gradiva

 

POPLAVE

 

TABELA: PREGLED REŠEVANJA POSAMEZNIH ZVRSTI GRADIVA

 

Vodopivec, Jedert: Reševanje poplavljenega arhivskega in knjižničnega gradiva. V: Mesto v objemu voda : poplave v Celju v 20. stoletju. - Celje : Zgodovinski arhiv, 2005. - Str. 83-98

 

TUDI NAJMANJŠA POPLAVA JE LAHKO KATASTROFALNA

 

 

V arhivih in knjižnicah se srečujemo z mnogimi nadlogami, med njimi voda prav gotovo sodi med najtežje obvladljive nasprotnike. Že počena vodovodna cev ali zamakanje strehe lahko povzroči pravo opustošenje, ki zahteva hitro ukrepanje in veliko dela. Če gre za poplavo, ki je nastala kot naravna nesreča, je stanje še toliko resnejše, saj je vlažna tudi vsa okolica in manjka prostora, kjer bi se dalo mokro gradivo ustrezno posušiti.

 

 

Pripravljenost na morebitne dogodke, ki jih z ustreznimi preventivnimi ukrepi lahko spremenimo iz katastrofe v nesrečo, je pomemben sestavni del načrta za varovanje pisnega gradiva. Kot katastrofo namreč opredeljujemo tiste dogodke, ki jih ne moremo nadzorovati. Tisto, na kar smo pripravljeni, so nesreče, in če so naši načrti dobri, se bomo katastrofi izognili.

Ugotoviti moramo, katere nesreče lahko pretijo, vpeljati moramo učinkovit sistem komunikacij, poskrbeti za izobraževanje in usposabljanje in imeti moramo ustrezno opremo. Pri gradivih iz organskih snovi, ki jih je prizadel izliv vode, povzroča največ skrbi biološki in kemijski razkroj. Poleg tega je namočeno in umazano gradivo izjemno težko reševati, ne da bi povzročili še dodatno škodo.

Na poplave se je treba hitro in učinkovito odzvati. Hitro se je treba odločati: kaj izločiti, kaj zamrzniti, kako posušiti.

 

 

Načrt in odpravljanje posledic

Če na poplavo nismo ustrezno pripravljeni, je vsaka poplava, tudi najmanjša, lahko katastrofa. Vsaka ustanova, ki hrani dragoceno gradivo, mora imeti svojim razmeram prilagojen preventivni načrt preprečevanja in odpravljanja posledic, ki je razumljiv vsem. V njem so opredeljeni ocena nevarnosti, preventivni ukrepi, postopki v nesreči in podobno. Ta načrt je treba dopolnjevati in ga hraniti na več dostopnih krajih.

Postopek reševanja poplavljenega gradiva je pripravljen na podlagi podatkov iz literature in iz izkušenj, ki smo si jih konservatorji pridobili pri reševanju manjših in večjih poplav doma in po svetu.

Če se pri poplavah ukrepa hitro in načrtovano, nastane na gradivu le manjša škoda. Če pa pustimo gradivo dlje časa v mokrem ali vlažnem stanju (na primer več kot deset dni pri temperaturi, višji od 10 °C), se sprožijo biološki in kemijski procesi: plesnenje, zlepljanje listov, strukturne spremembe v materialih in trajne deformacije.

Gradivo pazljivo prenesemo s poplavljenega kraja in ga po potrebi, in če je to mogoče, odcedimo (najbolje na krpah, ker jih lahko operemo in ponovno uporabimo). Zelo pomembno je, da ničesar ne delamo na silo.

Za večino mokrega gradiva in knjig lahko uporabimo zamrzovanje. Zamrznitev upočasni kemijske in mikrobiološke procese. Potekati mora pri vsaj –10 °C. Za manjše količine gradiva lahko uporabite gospodinjske zamrzovalnike. V večji poplavi pa je treba najeti hladilnice.

Gradivo pripravimo za zamrznitev podobno kot živila. Zaradi lažjega dela in preglednosti vsako enoto posebej (knjigo, skupino listov) skupaj z obvezno oznako vložimo v plastično vrečko. Če so enote med seboj sprijete, jih ne razdružujemo na silo, temveč jih zamrznemo več skupaj.

 

 

Sušenje

Sušenje je občutljiva in zamudna stopnja v reševanju poplavljenega gradiva. Potrebujemo veliko prostora in ljudi. Tudi te faze ne moremo povsem avtomatizirati. V nekaterih primerih je mogoče gradivo strojno sušiti, vendar za tak postopek potrebujemo poleg časa in denarja tudi razmeroma drago opremo.

Mokro in vlažno gradivo je treba čim prej posušiti, sicer se na njem v kratkem času (sedem do 14 dni) že pojavijo vidni znaki kemijskega in biološkega razkroja. Ker večje količine fizično ni vedno mogoče hitro posušiti, je praksa, da ga zamrznemo in sproti odtajamo le toliko, kolikor ga uspemo posušiti v dveh do treh dneh.

V manjših in večjih poplavah, ki so sledile katastrofalni poplavi v Firencah novembra 1966, so glede na vrsto in količino gradiva razvili več načinov sušenja arhivskega in knjižničnega gradiva. Metodo sušenja izberemo glede na vrsto gradiva in materiale, ki ga sestavljajo (papir, pergament, usnje, črnila, barvila, tiskarske barve, tonerji, fotografije, filmi, magnetni zapisi, elektronski zapisi in podobno).

Če je bilo gradivo poplavljeno s kanalizacijskimi in podobnimi potencialno okuženimi vodami, ga po sušenju tudi razkužimo. Tako gradivo mora biti označeno z oznako »razkuženo«, saj je lahko nevarno za poznejše uporabnike, ki tega ne bi vedeli.

Poplave so dogodek, ki nam spremenijo tok dela in življenja. Škoda, ki nastane na objektih in gradivu, je vedno zelo velika. Posledica poplav so zelo raznovrstne poškodbe, ki so odvisne od vrste gradiva in onesnaženosti vode. Neizogibne pa so tudi poškodbe, ki nastanejo pri reševanju in sušenju gradiva.

 

 

Predvsem preventiva

Iz analiz, opravljenih po posameznih poplavah, je videti, da sta najučinkovitejši ukrep le dober preventivni sistem in usposobljenost, ljudi, ki pri tem sodelujejo. Pri zadnjih večjih poplavah, ki so prizadele Nemčijo, Češko in Poljsko poleti leta 2002, se je izkazalo, da ustanove z urejenimi skladiščnimi prostori niso bile prizadete. Poškodovano je bilo le tisto gradivo, ki je bilo hranjeno v neustreznih prostorih, predvsem so to tako imenovana začasna skladišča.

Več o tem: Mesto v objemu voda. 2005. Celje: Zgodovinski arhiv. ISBN 961-61448-10-2

 

dr. Jedert Vodopivec

vodja Centra za konserviranje in restavriranje,

Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana