Skoči na vsebino

ZGODOVINA

Tradicija delovanja arhiva sega daleč pred njegovo ustanovitev kot samostojne ustanove leta 1945. Z uredbo Narodne vlade Slovenije je bil namreč 31. oktobra (akt je stopil v veljavo 7. novembra) ustanovljen kot Osrednji državni arhiv Slovenije, potem pa se je zaradi upravno-političnih sprememb večkrat preimenoval: leta 1953 v Državni arhiv Ljudske republike Slovenije, 1966 v Arhiv Slovenije, leta 1979 pa v Arhiv Socialistične republike Slovenije. Današnje ime nosi od leta 1990.

Začetki skrbi za arhivsko gradivo v prvi polovici 19. stoletja so se odvijali podobno kot v ostalih deželah Avstrijske monarhije, katere sestavni del smo bili vse do njenega propada. Zlasti listinsko gradivo so zbirale in popisovale različne ustanove, društva in posamezniki. Historično društvo za Kranjsko je leta 1859 predlagalo ustanovitev deželnega arhiva, z dodeljenimi prostori za hrambo v novozgrajeni stavbi Deželnega, današnjega Narodnega muzeja v Ljubljani leta 1887 pa so bili dejansko tudi postavljeni pogoji za njegovo delovanje. Govorimo o Kranjskem deželnem arhivu kot sestavnem delu muzeja. V obdobju Kraljevine Jugoslavije je bil leta 1926 sicer ustanovljen Državni arhiv, a je še zmeraj deloval kot organizacijska enota muzeja.

Prva in druga svetovna vojna sta v marsičem upočasnili organizacijske in kadrovske reforme, ki bi sicer pripeljale do nastanka samostojne ustanove. Pozivi po ustanovitvi javnega, osrednjega arhiva, ki bi združil gradivo slovenskih pokrajin, so bili namreč prisotni že v začetku 20. stoletja, še bolj pa po letu 1918. A ostalo je le pri načrtih. Arhiv je ostal utesnjen v muzeju, njegovo delovanje pa je bilo v glavnem še naprej omejeno na območje nekdanje dežele Kranjske. Ni imel lastnega osebja, delo arhivarja je opravljal kar ravnatelj Narodnega muzeja Josip Mal. Leta 1931 je gradivo prvič popisal, tik pred začetkom druge svetovne vojne, leta 1939, pa nastavil prvega samostojnega arhivarja. 

Osrednji državni arhiv Slovenije je bil ustanovljen novembra 1945 kot samostojna državna ustanova pod neposrednim nadzorstvom ministra za prosveto. Deloval je za območje celotne Slovenije, saj ostalih pokrajinskih arhivov, z izjemo Mestnega arhiva ljubljanskega, današnjega Zgodovinskega arhiva Ljubljana, še ni bilo. Sredi petdesetih let prejšnjega stoletja so jih polagoma začeli ustanavljati, a zaradi pomanjkljivih predpisov niso oblikovali popolne arhivske mreže.

Spočetka, v letih 1945–1953, je arhiv gostoval v Narodnem muzeju v Ljubljani, na podstrešju Narodne in univerzitetne knjižnice in po kleteh razpuščenih uradov v Ljubljani.

Leta 1953 je dobil v uporabo prostore v prvem nadstropju Virantove hiše in Gruberjeve palače. Leta 1965 je arhiv končno prevzel v upravljanje celoten kompleks med Levstikovim trgom, Zvezdarsko in Rožno ulico. Z adaptacijo pa je pričel dobro desetletje kasneje, v letih 1977–1979, še prej, v letih 1972–1976, pa je sezidal prvo namensko arhivsko skladišče Sloveniji. Z restavratorskimi deli na stopnišču in freskah leta 1981 je bila obnova v glavnem končana.

Leta 1994 so bili za potrebe arhiva predvideni prostori nekdanje vojašnice ob Roški in Poljanski cesti, ki so bili do leta 2006 delno obnovljeni. Tja je bilo preseljeno mlajše arhivsko gradivo, ki ga je arhiv še v začetku tretjega tisočletja hranil kar na sedmih lokacijah.

Postopoma so bili Arhivu Republike Slovenije priključeni t. i. specialni arhivi, ki so bili ukinjeni po političnih spremembah leta 1990; še istega leta Zgodovinski arhiv Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije, leta 1992 Arhiv Inštituta za zgodovino delavskega gibanja oziroma Inštituta za novejšo zgodovino, leta 1998 pa še del Arhiva Ministrstva za notranje zadeve z gradivom Službe državne varnosti. Danes je Arhiv Republike Slovenije organ v sestavi Ministrstva za kulturo.

Arhiv Republike Slovenije ima sedež v Ljubljani, v Gruberjevi palači, ki je baročni kulturni spomenik. Jezuit Gabrijel Gruber, ki je znan tudi po načrtovanju kanala za odvajanje visokih voda z ljubljanskega barja, jo je začel graditi leta 1773 kot hidravlično in mehanično šolo. V času Ilirskih provinc od leta 1809 do leta 1813 ji je bil na južnem delu dodan prizidek, s tem pa je bila porušena baročna simetrija čelne fasade. V drugi polovici 19. stoletja je bila na severni strani dozidana Virantova hiša in jugovzhodni del, ki je bil v sedemdesetih letih 20. stoletja v celoti predelan, nastalo je trikotno notranje dvorišče.

Gruberjeva palača je umetnostnozgodovinski spomenik, saj nam poslikave s štukaturnimi okrasi na stopnišču in v sobah, kapela s Kremser-Schmidtovimi slikami in Herrleinova freska nad stopniščno kupolo predstavljajo biser meščanskega baroka v Ljubljani iz zadnje četrtine 18. stoletja, ki ga dopolnjuje še poslikava v čitalnici iz prve polovice 19. stoletja.
 
V Ljubljani ima arhiv prostore še v stavbi Kazine na Kongresnem trgu in v kompleksu nekdanje vojašnice ob Roški oziroma Poljanski cesti ter za filmsko arhivsko gradivo depo v Borovcu na Kočevskem. 
 

Arhiv Republike Slovenije je doslej vodilo osem direktorjev:
Jože Maček (1945–1974)
Marija Oblak Čarni (1974–1984, 1988–1993)
Ema Umek (1984–1988)
Vladimir Žumer (1993–2004)
Dragan Matić (2004–2005, 2009–2012)
Matevž Košir (2005–2009)
Jože Dežman (2012–2013)
Bojan Cvelfar (2013– )