Arhiv Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu Arhiv) ima sedež v Ljubljani in sicer v Gruberjevi palači, ki jo je poleg bolj znanega Gruberjevega kanala za odvajanje visokih voda z Ljubljanskega barja, leta 1773 začel graditi jezuit Gabrijel Gruber kot hidravlično in mehanično šolo. V času Ilirskih provinc od leta 1809 do leta 1813 so na južnem delu dodali prizidek in s tem porušili baročno simetrijo čelne fasade. V drugi polovici 19. stoletja so na severni strani dozidali Virantovo hišo in jugovzhodni del, ki je bil v 70. letih 20. stoletja v celoti predelan, in tako je nastalo trikotno notranje dvorišče.

Gruberjeva palača je umetnostnozgodovinski spomenik, saj nam poslikave s štukaturnimi okrasi na stopnišču in v sobah, kapela s Kremser-Schmidtovimi slikami in Herrleinova freska nad stopniščno kupolo predstavljajo biser meščanskega baroka v Ljubljani iz zadnje četrtine 18. stoletja, ki ga dopolnjuje še poslikava v čitalnici iz prve polovice 19. stoletja.

Že dalj časa ima Arhiv svoje prostore poleg Gruberjeve palače še na dodatnih sedmih lokacijah, in sicer v Ljubljani na Kongresnem trgu 1, na Cankarjevi 5, na Dunajski 48 ter na Leskoškovi cesti 12, izven Ljubljane pa v Gotenici in v Borovcu na Kočevskem.

Arhiv Republike Slovenije, njegovo arhivsko gradivo in Gruberjevo palačo z njenimi znamenitostmi si je možno individualno ali skupinsko ogledati po predhodnem dogovoru v delovnih dnevih od 8.00 do 15.00. ure.

Prvi zametki Arhiva kot institucije segajo v leto 1859, ko je Historično društvo za Kranjsko predlagalo, da bi se ustanovil deželni arhiv, medtem ko so arhivsko gradivo do tedaj že zbirale in popisovale različne ustanove, društva in posamezniki. Z dograditvijo stavbe Deželnega, današnjega Narodnega muzeja v Ljubljani v letu 1887, so bili zgrajeni  tudi prostori namenjeni hrambi arhivskega gradiva, kjer so združili vse do tedaj zbrano gradivo. Arhiv je začel delovati kot del Kranjskega deželnega muzeja. V obdobju Kraljevine Jugoslavije je sicer uradno bil leta 1926 ustanovljen Državni arhiv, ki pa je še vedno deloval kot organizacijska enota muzeja.

31. oktobra 1945 je Narodna vlada Slovenije z odlokom ustanovila Osrednji državni arhiv Slovenije kot samostojno institucijo, ki se je v letu 1953 preimenovala v Državni arhiv Slovenije, leta 1966 v Arhiv Slovenije, leta 1979 v Arhiv Socialistične republike Slovenije, leta 1991 pa v Arhiv Republike Slovenije. Po političnih spremembah leta 1990 so bili ukinjeni t. i. specialni arhivi. Arhivu je bil leta 1990 priključen najprej Zgodovinski arhiv Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije, leta 1992 Arhiv Inštituta za zgodovino delavskega gibanja oziroma Arhiv Inštituta za novejšo zgodovino in v letu 1998 še del Arhiva Ministrstva za notranje zadeve z gradivom Službe državne varnosti.