POSLANSTVO
Center za konserviranje in restavriranje Arhiva Republike Slovenije v prvi vrsti skrbi za gradivo Arhiva RS in slovenskih regionalnih arhivov ter ogroženo slovensko pisno in grafično dediščino ter likovna dela na papirju. Skrb se nanaša tako na kurativo – konserviranje-restavriranje, kot na preventivno materialno varovanje gradiva, svetovanje, konserviranje in restavriranje gradiva. Naše strokovno znanje in pomoč nudimo tudi drugim slovenskim ustanovam in posameznikom.
Konservatorji in restavratorji, ki rešujemo dediščino, ne ločujemo gradiv po vsebini, nas zanimajo predvsem materiali, njihove poškodbe in postopki reševanja.
USTANOVITEV IN ZGODOVINA
Konservatorsko-restavratorska služba za gradivo na pergamentu in papirju se je tudi v Sloveniji, tako kot v večini evropskih držav, začela razvijati kmalu po 2. svetovni vojni. Leta 1956 je bil pod vodstvom Ljudmile Krese , univ. dipl. ing. kem. v okviru tedanjega Muzeja narodne osvoboditve, danes Muzeja novejše zgodovine, ustanovljen restavratorski oddelek z namenom, da skrbi za konserviranje in restavriranje zlasti v vojni poškodovanega gradiva. Ker sta bila interes in potreba po reševanju tako mlajšega kot starejšega gradiva tudi v drugih ustanovah, je oddelek kmalu opravljal storitve za številne arhive, knjižnice in muzeje po Sloveniji. Prvega januarja 1980 se je restavratorski oddelek muzeja, takrat že pod vodstvom Nade Čučnik-Majcen, univ. dipl. ing. kem., vključil v današnji Arhiv Republike Slovenije, se preselil v njegove preurejene prostore v Grubarjevo palačo na Zvezdarski 1, se kadrovsko okrepil ter dobil dejanske možnosti za kvalitetnejše delo. Več...
PODROČJA DELA
Poleg rednega konservatorsko-restavratorskega dela skrbimo za izobraževanje in strokovno izpopolnjevanje delavcev v oddelku, posvečamo se raziskovalnemu delu in izdajanju publikacij, ki so v pomoč konservatorsko-restavratorski in arhivski, bibliotekarski ter muzejsko-galerijski stroki.
Da bi širšo in strokovno javnosti opozorili na dejavnost, predvsem pa dvignili nivo znanja na tem področju, redno pripravljamo teoretično praktične tečaje in seminarje ter občasno tudi simpozije, razstave in objave. Več...
Z njimi želimo opozoriti na vedno bolj prisoten pomen preventivnega varovanja, in sicer:
starejšega gradiva: (srednjeveških kodeksov, pergamentnih listin, pečatov, rokopisnih in tiskanih knjig, zemljevidov, načrtov). Starejša pisna in likovna dediščina je že sama po sebi zaradi unikatnosti in uporabljenih materialov dragocena in vsega spoštovanja ter ustreznega varovanja vredna, vendar je v naših zbirkah še vedno preveč gradiva, ki je poškodovano ali ogroženo in čaka vsaj na najnujnejšo zaščito ali primernejše prostore ter mlajšega gradiva (nastalega v tem stoletju): (fotografij, načrtov, likovnih del, spisovnega in tiskanega gradiva na različnih vrstah papirja z različnimi pisnimi sredstvi). Mlajše gradivo, predvsem tisto nastalo ob koncu 19. stol. in v 20. stoletju, pa zaradi občutljivosti, manjše obstojnosti in množičnosti predstavlja za konservatorje, restavratorje in varuhe zbirk največ izzivov in strokovnih težav.
Glede na to, da je v naših ustanovah še vedno veliko ogroženega gradiva, je naša naloga, da skupaj z arhivisti, knjižničarji, kustosi, galeristi in drugimi varuhi izberemo in določimo prioriteto reševanja posameznega gradiva. Konkretni postopki konserviranja in restavriranja so prepuščeni strokovni odločitvi restavratorja, skrb za pogoje hrambe, pa je v večji meri v pristojnosti širše družbe, ki pa na žalost pogosto nima prevelikega posluha za tovrstne naložbe.
Materiali, vrste gradiva Vzroki poškodb Konserviranje-restavriranje Materialno varovanje gradiva Izobraževanje (simpoziji, seminarji, tečaji) Raziskovalno delo Publikacije Bibliografija
|
